Ker je bila okolica Idrije težko prehodna, cest ni bilo, teren pa je močno razčlenjen, je bila reka Idrijca s svojimi pritoki najprimernejša transportna pot. . Rudnik je letno potreboval ogromne količine lesa, do II. sv. vojne ga je bilo porabljenega okoli 4mio. m2 in ker je bila okolica Idrije težko prehodna, cest ni bilo, teren pa je močno razčlenjen, je bila reka Idrijca s svojimi pritoki najprimernejša za transport. Tako so nastale prve klavže že ob koncu 16. st., Zidane klavže, ki si jih lahko ogledamo danes so bile zgrajene v letih od 1767do 1772 . Če so klavže na Idrijci največje in so zadrževale največ vode, zidovje je debelo tudi čez 10m in ...

... na zgornjem delu široko 44m, so Putrihove klavže na Belci najslikovitejše. Postavljene so med strme stene, kjer se dolina zapre in stisne. Vse klavže so imele dvoje vrat, ki so jih ob polnem jezu odprli in deroča voda je proti Idriji odnesla pod klavžami in nizvodno pripravljen les. Ogromne rečne grablje v mestu so les zadržale, voda pa je zalila bregove in velikokrat povzročila nekaj škode, nato pa mirno odtekla naprej. Biograf slovenskih izumiteljev trdi, da so klavže po svoji originalnosti in masivnosti gradnje brez primere med tovrstnimimi tehniškimi spomeniki pri nas in v svetu.

Stanislav Mazi opisuje plavljenje: »Pri odpiranju vrat je bilo treba dvigniti zapiralo, zavora je bila odstranjena, voda je z veliko silo odprla vrata in siknila skozi kanala. Saj ni niti tekla, premočan je bil njen pritisk in njena množina: kdor je s stopnic upal gledati njen pretok je videl le peno in meglo, ki je drla s šumom in bobnenjem v globino… Pred putrihovimi klavžami, kjer je struga skoraj 13m nižja od ustja klavžnih vrat je bilo zloženih 7000m3, kar je v dolžini 115m napolnilo vso strugo do višine kanalov v klavžah. In vendar je voda dvignila ves ta les v teži 4000 ton. Ko pa se je lesna masa enkrat premaknila, jo je nenehno dotekajoča voda nevzdržno potiskala naprej. Klavža je nesla.«