Content on this page requires a newer version of Adobe Flash Player.

Get Adobe Flash player

Karta Idrijca   Sprehod skozi park
O PARKU
NARAVNE ZNAČILNOSTI
SPREHOD SKOZI PARK
OD IDRIJE DO DIVJEGA JEZERA
STRUG IN NASELJE IDRIJSKA BELA
IDRIJCA OD LAJŠTA DO IZVIRA
BELCA OD LAJŠTA DO IZVIRA
OBROBJE TRNOVSKEGA GOZDA
TURIZEM IN REKREACIJA
VARSTVENI REŽIM
FOTOGALERIJA
UPORABNE POVEZAVE
 
DEITSLEN  
 
 
 
 

Po dobrem kosilu v mestu Idrija, najbolje da poskusite specialiteto: Idrijske žlikrofe s prilogo, lahko peš vstopite v del parka, ki se dotika mesta. Že ob vstopu se srečate z manjšim botaničnim vrtom, rudniško izvozno postajo,  Kamštjo in Rakami.

Kamšt je mogočna in za  časa gradnje (1790) tehnično izjemno dovršena naprava. Gre za hrastovo lopatasto kolo premera skoraj 14m imenovano Kamšt (Wasserkunst), ki je preko prenosov črpalo vodo iz globine tudi do 280 m. Ob postavitvi je nadomestilo vse dotedanje rudniške črpalke, nekatere še iz 16 st.
Pogonsko leseno kolo je nameščeno v monumentalni iz kamna zidani stavbi in slovi kot največje še ohranjeno tovrstno vodno kolo v Evropi. Svojemu namenu je služilo vse do leta 1948. Ključ za ogled kamšti dobite v gradu Gewerkeng, kjer vam na vašo željo dodelijo vodiča, ki vam bo na široko in dolgo opisal nastanek in delovanje naprave.

Ob vodnem kanalu imenovanem Rake, katerega voda je poganjala to mogočno črpalko, se lahko sprehodite do Kobile. Sama pot je najbolj znana pot zaljubljencev in oddiha željnih krajanov mesta Idrije. Ves čas poteka ob vodnem kanalu, v senci dreves in ob nižje ležeči reki Idrijci. V sproščujočem sprehodu vas lahko zmotijo samo rekreativni tekači s katerimi si sprehajalci delijo kultivirano naravo. Že leta 1596 so bile zgrajene prve Rake, ki  so vodo peljale od zajezene Idrijce pri Kobli vse do središča mesta. Do jezu je kakšne dobre pol ure nenaporne, ravninske hoje v družbi vode, bujnega zelenja in zvokov narave. Pot nas vodi mimo drevesnih orjakov, rečnega okljuka pri Zagodu, studenca, večih brvi čez reko Idrijco, konča pa se pri jezu.

Divje jezero je naravna zanimivost, ki ji skoraj ni enake v slovenskem prostoru, je najverjetneje največja znamenitost parka in tudi širše okolice. Skrito pod navpičnimi stenami leži le kakšna dva kilometra od mesta Idrije. Je značilen kraški izvir kjer vode pritekajo izpod skorajda navpičnih sten, ki se okrog jezera strmo dvigajo in tvorijo obliko kotla. Glede na količino padavin se spreminja tudi stanje vode v jezeru. Večino časa je jezernica mirna in z okoliško naravo tvori izjemen biotop, ki je privabil že mnoge naravoslovce, botanike in doprinesel k pionirskim korakom botanike na slovenskem. Težko najdemo tako raznolikost rastlinskih vrst na tako majhnem prostoru, med njimi je kar nekaj edemitov, z najimenitnješim kranjskim jegličem (Primula carniolica). V skalnih razpokah nad jezerom raste alpska mastnica (pinguicula alpina), mesojeda rastlina, ki se je tu ohranila še iz obdobja bogatejše alpske flore v teh krajih.
Kot smo že povedali je Divje jezero kraški izvir, vokliški kraški izvir, za katere je značilno, da voda priteka na površje skozi sifon iz velikih globin in pod pritiskom, kar pride predvsem do izraza po močnem dežjevju v povodju jezera. Jezero se razhudi in začne bruhati ogromne količine vode. Pretok Jezernice naraste in doseže tudi 100m2 na sekundo, gladina jezera se lahko dvigne za 3m in nad sredino jezera nastane vodna kupola. Takrat jezero upraviči svoje ime. Ogromne količine vode po najkrajši slovenski reki Jezernici, dolga je samo 50 m, odtekajo v reko Idrijco.
Globina sifona je še vedno uganka, ki jo potapljači poskušajo rešiti že od leta 1970, ko so bili v jezeru opravljeni prvi raziskovalni potopi. Pod dobro vidnim prelomom na jugovzhodni steni, se na globini 15m prične vodni rov. Tu imajo svoj dom podvodne živali, med njimi tudi človeška ribica. Največja do sedaj dosežena globina znaša 160m in je od gladine jezera oddaljena več kot 450 m. Zahtevnost sifona in velika globina sta vzela življenja že trem izkušenim raziskovalnim potapljačem. Od leta 1999 dalje je potapljanje v jezero brez dovoljenja prepovedano.
Zaradi svoje izjemnosti je bilo Divje jezero že leta1967 zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa ima status muzeja v naravi, prvega v Slovenji. Za lažji in varnejši ogled je bila urejena tudi okolica jezera s pojasnevalnimi tablami, ki nam razlagajo glavne značilnosti jezera in okoliške favne.

Cesta mimo Divjega Jezera vodi v osrčje Krajinskega parka, od tu naprej je bolje iti s kolesom ali avtomobilom. Tolmuni reke Idrijce, v poletnih mesecih primerni za kopanje, in bujna narava vas bodo spremljali do Idrijske Bele, zaselka kmetij in stanovanjskih hiš znotraj parka. Tu, ob sotočju Idrijce in Belce, se dolina nekoliko razširi, soteska nas spusti med pokošene travnike, pod odprto nebo. Ob samem sotočju je urejeno kopališče, koča s pomožnimi objekti, kjer se okrepčate in spočijete pred vstopom v odročnejši del parka.

Na sotočju lahko zavijete levo in pot nadaljujete ob Belci. Cesta pelje mimo Klavž (Brusovih in Putrihovih), do gozdarske postojanke na Krekovšah in naprej proti Mrzli rupi. Neprestano vas obdajajo nepregledni gozdovi in divja narava. V tem delu parka ni stalnih naseljencev in na težko dostopnih predelih je v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne delovala bolnišnica v kateri  je bilo oskrbovanih okrog 1600 ranjencev. Po kakšnih 15kilometrih pridete na preval in odpre se vam pogled proti Julijskim alpam. Na sedlu, ki deli dolino Idrijce in Trebuše se nahaja poznoantčni zid iz 3.-4. st.nš, ki je varoval prehod med dolinama. Če se tam odpravite še naprej proti Golakom oz. Čepovanu, si lahko ogledate pragozd, naravni rezervat na Bevkovem vrhu, ki leži na skrajnem severnem robu Trnovske planote.
Prav tako se lahko odpravite na sotočju desno ob reki Idrijci proti planoti Vojsko. Cesta sledi strugi  in se šele višje loči od vode. Teren je tam strm in deloma prepaden, tako da cesta ne uspe slediti vodi. Prav tam, kjer se cesta kar za 300m dvigne nad strugo, je Idrijca oblikovala neprehodno sotesko Kramaršco. Voda se skoz tesen in rečna korita prebija na odprtejši svet. Še višje se cesta zopet približa vodi in tam stojijo še ene klavže, za nijimi pa zaklavžarjeva domačija, dom skrbnika in upravitelja klavž. Domačija je sedaj zapuščena.

Že na Belci smo se srečali z klavžami, vodnimi pregradami. Rudnik je letno potreboval ogromne količine lesa, do II. sv. vojne ga je bilo porabljenega okoli 4mio. m2 in ker je bila okolica Idrije težko prehodna, cest ni bilo, teren pa je močno razčlenjen, je bila reka Idrijca s svojimi pritoki najprimernejša za transport. Tako so nastale prve klavže že ob koncu 16. st.. Zidane klavže, ki si jih lahko ogledamo danes so bile zgrajene v letih od 1767do 1772 . Če so klavže na Idrijci največje in so zadrževale največ vode, zidovje je debelo tudi čez 10m in na zgornjem delu široko 44m, so Putrihove klavže na Belci najslikovitejše. Postavljene so med strme stene, kjer se dolina zapre in stisne. Vse klavže so imele dvoje vrat, ki so jih ob polnem jezu odprli in deroča voda je proti Idriji odnesla pod klavžami in nizvodno pripravljen les. Ogromne rečne grablje v mestu so les zadržale, voda pa je zalila bregove in velikokrat povzročila nekaj škode, nato pa mirno odtekla naprej. Biograf slovenskih izumiteljev trdi, da so klavže po svoji originalnosti in masivnosti gradnje brez primere med tovrstnimimi tehniškimi spomeniki pri nas in v svetu.
Stanislav Mazi opisuje plavljenje: »Pri odpiranju vrat je bilo treba dvigniti zapiralo, zavora je bila odstranjena, voda je z veliko silo odprla vrata in siknila skozi kanala. Saj ni niti tekla, premočan je bil njen pritisk in njena množina: kdor je s stopnic upal gledati njen pretok je videl le peno in meglo, ki je drla s šumom in bobnenjem v globino… Pred Putrihovimi klavžami, kjer je struga skoraj 13m nižja od ustja klavžnih vrat je bilo zloženih 7000m2 lesa, kar je v dolžini 115m napolnilo vso strugo do višine kanalov v klavžah. In vendar je voda dvignila ves ta les v teži 4000 ton. Ko pa se je lesna masa enkrat premaknila, jo je nenehno dotekajoča voda nevzdržno potiskala naprej. Klavža je nesla.«

Danes  je troje klavž po zaslugi Mestnega muzeja Idrija obnovljenih, park je opremljen s smerokazi in pojasnevalnimi tablami, ceste so večinoma makadamske, nekaj poti je markiranih, vode so čiste in bistre. Bujni, razmeroma dobro ohranjeni in zdravi gozdovi, vas spremljajo skorajda na vsakem koraku. Z nekaj sreče uzrete srnjad ali gamse. O geološki pestrost pa pričajo številna bogata nahajališča fosilov. Skozi park se lahko podate v spremstvu vodičev ali v lastni režiji. Vsekakor morate upoštevati varstveni režim. Z nekaj kondicije je večino parka mogoče prehoditi ali prekolesariti z gorskimi kolesi. Najnižja točka je na delu parka, ki sega v mesto Idrija - 320 m, pod Golaki pa doseže višino 1450 m nad morjem, kar je še ena značilnost, ki pripomore k raznolikosti in pestrosti parka. Pričakuje vas neokrnjena narava, ki naj taka tudi ostane.

verzija za natis