Content on this page requires a newer version of Adobe Flash Player.

Get Adobe Flash player

Karta Idrijca   O parku
O PARKU
NARAVNE ZNAČILNOSTI
SPREHOD SKOZI PARK
OD IDRIJE DO DIVJEGA JEZERA
STRUG IN NASELJE IDRIJSKA BELA
IDRIJCA OD LAJŠTA DO IZVIRA
BELCA OD LAJŠTA DO IZVIRA
OBROBJE TRNOVSKEGA GOZDA
TURIZEM IN REKREACIJA
VARSTVENI REŽIM
FOTOGALERIJA
UPORABNE POVEZAVE
 
DEITSLEN  
 
 
 
  Na zahodnem delu Slovenije, kjer se Dinarsko gorstvo Balkana dotika Vzhodnih Alp in kras prehaja v predalpsko hribovje, je reka Idrijca s svojimi pritoki oblikovala naravno okolje, ki je do dandanes ohranilo svojo čistost in neokrnjenost.

Da bi se bogastvo narave zaščitilo, je bilo področje razglašeno za krajinski park, ki obsega porečje reke Idrijce od njenega izvira do mesta Idrije v dolžini skoraj 30 km, s celotno površino 4230 ha. Strma pobočja se zarezujejo v pokrajino in se spuščajo do globokih dolin Idrijce, Belce in njunih pritokov. Prostrani gozdovi in težje dostopni predeli nudijo primeren življenski prostor mnogim tudi že ogroženim, živalskim vrstam. Vode s svojimi tolmuni in brzicami so še ena od značilnosti parka, s svojim šumenjem in svežino nam delajo družbo in nudijo hlad v poletnih mesecih.
V samem parku so področja naravnih rezervatov kamor človek še ni posegel, arheološki in tehniški spomeniki, naravne znamenitosti ter pestra flora in favna. Lahko bi rekli, da leži med Julijskimi Alpami na severu in Trnovsko planoto na jugu. Teren je zelo razgiban, z ozkimi globokimi dolinami, ponekod prave tesni, pobočja se zarezujejo v pokrajino in se spuščajo do globokih dolin Idrijce, Belce in njunih pritokov. Padavine so pogoste, v osrčju parka pade tudi nad 3000mm padavin na m2. Prav velika količina vode je pripomogla, da se je nekdaj planotast svet preoblikoval v razčlenjeno pokrajino strmih pobočji nad ozkimi dolinami. Zadostne količine vode v času rasti hkrati omogočajo tudi bujno vegetacijo.

Prostrani gozdovi in težje dostopni predeli nudijo primeren življenjski prostor mnogim, tudi že ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Botanično so najbolj zanimivi predeli okrog Divjega jezera, Sončnega roba in Hudega polja. Raznolikost okolja na razmeroma majhnem prostoru se odraža z veliko številčnostjo živalskih vrst, od katerih je bolje raziskana in spremljana le lovna divjad, dobro pa so poznane tudi ptice.

Porečje zgornje Idrijce od mesta Idrije do njenega izvira v grobem predstavlja meje parka. Meja poteka večinoma po razvodju, celotna površina parka obsega 4230 ha, od tega je kar 4105 ha razmeroma dobro ohranjenih in zdravih gozdov, tako da ta svet spada med najbolj gozdnata in najbolj namočena področja v Sloveniji in neposredni okolici. Neporaščene so le bližine domačij in nekatere brežine vodotokov, ter seveda zelo strma in ponekod skalnata pobočja. Najnižja točka je na delu parka, ki sega v mesto Idrija - 320 m, pod Golaki pa doseže že višino 1450 m nad morjem, kar je še ena značilnost, ki pripomore k raznolikosti in pestrosti parka. Tudi z geološkega vidika je področje zelo zapleteno in neenovito, o čemer pričajo številna bogata nahajališča fosilov. Pod Sončnim robom nad Hudim poljem so opazni morenski nasipi, zapuščina ledenih dob v teh krajih. V parku je prisoten globoki kras, katerega najznamenitejši predstavnik je Divje jezero, V zahodnem delu pa naletimo na osamljeni kras, z manjšimi brezni, vrtačami in ostalimi kraškimi pojavi.

Prebivalcev je okoli 200, živijo v sožitju z okoljem v osrednjem delu, kjer se glavna dolina ob sotočju Idrijce in Belce nekoliko razširi in na višje ležečih sončnih pobočjih. Sicer pa so bila področja zgornje Idrijce dolgo nenaseljena. Na prevalu med dolino Idrijce in dolino Trebuše se nahaja pozno antični zid iz 3. in 4. st n.št., ki je varoval prehod med dolinama. Šele po odkritju živega srebra v Idriji se je začelo aktivnejše poseljevanje tega prostora, potrebe rudnika po lesu so bile velike, izkoriščala so se ogromna gozdna bogastva in moč voda. Danes si lahko v krajinskem parku ogledamo nekaj izjemnih tehniških spomenikov, od velikega vodnega kolesa ob vstopu v park, pa do mogočnih vodnih pregrad v samem osrčju parka.
V zadnjih dveh letih druge svetovne vojne je na težko dostopnih predelih delovala bolnišnica v kateri je bilo oskrbovanih okrog 1600 ranjencev. V samem parku so se še vedno ohranila področja naravnih rezervatov kamor človek še ni posegel.